Nekaj časa je že minilo odkar je svojo športno kariero zaključil Dejan Simič, dolgoletni član FC Litija in slovenske reprezentance. V naslednjem intervjuju je povedal ali kaj pogreša žogo, kaj počne sedaj, seveda pa sva obujala tudi spomine. Več v nadaljevanju.

Dejan, štiri mesece je že minilo od konca futsal sezone in konca tvoje kariere. Že kaj pogrešaš žogo?

Niti ne, saj če me »prime« grem na rekreacijo in odigramo uro ali dve.

Kako dolgo je v tebi tlela ta misel po koncu kariere?
Že nekaj časa sem razmišljal o koncu in tudi prekinil za dobo enega leta. To leto sem dognal, da moje telo ne bi preneslo teh naporov, saj je zadnjem času futsal postal zelo dinamičen šport z hitrimi spremembami gibanja.

Kaj boš najbolj pogrešal?
Pogrešala se bo klapa in druženje.

Kako si sploh začel igrati nogomet oz. futsal?
Če po pravici povem se ne spomnim kako sem začel. Verjetno sem začel, ker je moj brat prav tako treniral in igral pri NK Litija. Trenirati sem pričel s sedmimi leti.

Kako si na splošno zadovoljen s svojo kariero? Bi kaj spremenil?

S svojo kariero sem izredno zadovoljen, saj sem v trenutkih odločitve delal tisto, kar je bilo v tistem trenutku najboljše zame.

Kako si usklajeval šolske obveznosti s treningi? So bili starši kaj nervozni?

Šolske obveznosti so bile pred treningi. V šoli sem se »držal« zlate sredine, zato staršem nikoli nisem povzročal težav, kar se tiče šolskih obveznosti.

Kdo je bil tvoj vzornik?

Moj prvi vzornik je bil brat Boban. Kasneje, ko sem gledal futsal tekme so bili v tistem času vzorniki skoraj vsi: Majcen, Tesko, Tanko, Fele, Barbek, Čarman, Vrhovec, Širca, ...

Vrsto let si bil član reprezentance. Kateri dogodek v reprezentanci si boš najbolj zapomnil?
Zapomnil si bom prvo reprezentančno tekmo, ki smo jo odigrali na Škofijah proti ekipi Norilsk Nickelj. Prvo tekmo sem igral in dosegel autogol. Drugi dogodek, ki si ga bom zapolnil za vedno je tekma proti Španiji v Madridu, ko sem nekaj sekund pred koncem zgrešil gol za napredovanje na evropsko prvenstvo.

Z Litijo si osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Kaj ti bo pa od tu ostalo v spominu?
Definitivno tekme v Bakuju, ko smo kot »outsider« presenetili sebe in vse ostale ekipe. V tistem času smo velik naredili korak naprej v slovenskem futsalu. V spominu mi je ostala še 5. finalna tekma proti MTO Zagorju, ko smo jih pred polno domačo tribuno premagali.

Je morda katera lovorika, ki ti pomeni nekaj več?

Da, prvaki leta 2004/2005. Zmaga nad MTO Zagorjem.

Vmes te je pestila tudi poškodba kolena zaradi katere nekaj časa nisi igral. Kako težko je bilo takrat?
Najtežje je bilo, ko si bil v slepi ulici in nisi imel nekoga, ki bi te peljal naprej. V tistem času te »veze« do različnih specialistov niso bile tako poznane kot so v današnjem času.

Zamenjal si tudi kar nekaj klubov (GIP Beton, Casino Safir Divača). Kaj so bili razlogi, da si zapustil Litijo?

Razlogov je bilo več in sicer prvi razlog je bil verjetno ta, da sem se hotel dokazati še nekje drugje. Drugi razlog je bil pa finančne narave, saj sem v tistem času relativno veliko zaslužil za slovenske razmere.

Če se vrneva nazaj v Litijo, kako bi v parih stavkih opisal vsa ta leta v Litiji?
Vsa ta leta, ko sem bil v Litiji sem maksimalno užival in se vsem ob tej priložnosti zahvaljujem.

Kaj bo Dejan počel v prihodnje?
Večina časa bom preživel z družino in nekaj časa posvetil vsem ostalim obveznostim.

Še za konec nekaj besed za navijače in oboževalce...
V Litiji se je, se in se bo igral FUTSAL!

Dejan, hvala za intervju in mnogo sreče v nadaljnem življenju izven futsal igrišč!

Luka Bregar