Igor Osredkar se je vrnil domov in ob kavi zaupal marsikaj zanimivega. Bil je iskren, zgovoren in direkten.

Igor, dobrodošel spet doma, dobrodošel v Litiji! Kakšni so občutki ob povratku?

Najlepša hvala! Občutki so lepi. To je moj matični klub, tu se je vse začelo, kar se futsal kariere tiče. Sem domačin, poznam klub, vem v kaj se spuščam in zato prilagoditev ne bo težka, kljub temu, da me dolgo ni bilo v Sloveniji. Mislim pa, da se ni kaj dosti spremenilo – struktura, vodstvo in cilji se v Litiji niso spremenili.

Kako da si se odločil za vrnitev domov?

V prvem planu mi je bila sigurno družina, žena in obe hčerki. To je bil glavni razlog. Je pa prišla tudi dobra ponudba Litije, tako da je bila to le pika na i k lažji odločitvi. Vodstvo kluba je pokazalo res veliko željo, da bi me vrnili v klub. Tudi ta želja kluba je pomagala pri odločitvi. Je pa bila moja želja, da se v klub vrnem, ko sem še na nivoju, kjer mu lahko pomagam. Nisem želel, da se vrnem in samo poslovim. Želim osvajati lovorike in zaenkrat se počutim še dovolj sposobnega za to.

Kakšni so cilji v novi sezoni? Ekipa bo ponovno nekoliko spremenjena.

Litija je bila in je klub, ki vedno strmi k lovorikam. Vodstvo kluba je dalo jasno vedeti, da želi vrniti naslov nazaj domov. Tudi sam sem tak tip človeka, ki želi zmagovati, želim prikazati dobre igre in osvajati lovorike. Vemo pa, da ne bo lahko. Tu ne bi omenjal samo Dobovca, tu so tudi ostali klubi, ki si želijo zmagovati. Liga bo izenačena in zanimiva. Dobovec bo favorit glede na zadnje rezultate, mi bomo napadali iz ozadja in poizkušali prekiniti to serijo. Jaz se že veselim teh tekem.

Pred osmimi leti si odšel v tujino. Kaj ti je dala tujina kot igralcu?

Kot človeku mi je dala ogromno stvari. V tujini ni lahko uspeti, sploh zato ker si tujec. Več je pritiska na tebi, vsi gledajo na tebe in moraš dati nekaj več kot domačini. Odrastel sem v bolj zrelega človeka in izkušenejšega igralca. Jaz sem imel to srečo, da sem se v Makarski počutil kot doma, ljudje so me sprejeli za svojega, tako da mi je bilo iz tega vidika nekoliko lažje. Tujina ti da res neprecenljive izkušnje.

Mimo aktualne teme ne moreva – epidemija. Kako si preživel eno najtežjih obdobij za šport oz. športnike?

To je bil šok in velik minus za nas, vse športnike. Prekinila so se tekmovanja, gledalcev ni bilo na tribunah. Na Hrvaškem smo imeli to srečo, da se je prvenstvo nadaljevalo kljub epidemiji. Vmes sta bila dva meseca, ko se praktično ni dogajalo nič. Bila sta mučna, saj smo trenirali individualno. Bilo je težko, znajti smo se morali po svoje, se motivirati. Toda nato se je na našo srečo liga le nadaljevala po skrajšanem sistemu in tudi dokončala.

Ob omembi imena Igor Osredkar, ne moremo mimo kluba Makarska. Vemo kaj si jim pomenil in kaj jim še pomeniš. Za kakšen klub gre to?

Ne vem ali sem imel res to srečo ali pa sem s svojim delom in profesionalizmom to ustvaril. Ljudje so me enostavno vzeli za svojega. Težko je kaj govoriti, saj lahko tudi sami vidite na socialnih omrežjih. V Makarski se čuti pripadnost klubu celotnega mesta, vseh ljudi. Jaz sem imel to srečo, da so me res vzeli za enega izmed njih. In ja, bilo je težko reči ne, toda pomagalo je dejstvo, da me ljudje spoštujejo in mi želijo vse dobro naprej. Vsa struktura kluba je na visokem nivoju, vse je na profesionalnem nivoju. Ljudje, ki vodijo ta klub so pravi fanatiki, celo mesto živi za ta klub in ta lep šport. Dvorana je bila vedno polna, to pomeni tisoč in več gledalcev. Tudi življenje v Makarski oz. na morju je bolj umirjeno, bolj zdravo. Meni se je tam zgodilo ogromno lepih stvari, tudi rojstvo druge hčerke. Vsi z ženo in obema hčerakama smo uživali. Ko pa zraven delaš še to, kar te veseli, pa lahko govorim samo o superalitivih.

Želiš preko naše spletne strani še kaj sporočiti Makarski?

Poslovil sem se od vseh in vedo, da je Makarska moj drugi dom. V tem trenutku bi jim zaželel vso srečo v prvenstvu in vem, da bom njihov največji navijač. Ostajam v stikih z ljudmi in v dobrih odnosih. Želim jim vse dobro in uspešne rezultate!

Ko smo že pri prvenstvih. Koliko si spremljal slovensko ligo in kakšna je v primerjavi s Hrvaško?

Z enim očesom sem spremljal slovensko ligo, sploh FC Litija. To je moj klub in ogledal sem si tekmo v živo v spletnem prenosu in navijal za njih, če mi ni uspelo pa sem si pogledal posnetek. Hrvaška liga je mogoče malo bolj izenačena, več je klubov, ki so imeli možnost osvojiti naslov. Bilo je več napetih tekem, v Sloveniji je nekaj ekip, ki dominirajo. Kar se tiče kvalitete pa se v Sloveniji igra dober in kvaliteten futsal. Imamo nekaj ekip, ki bi lahko igrale v eni ter drugi ligi in bi bilo kar zanimivo.

Kaj bi morali storiti v Sloveniji za večjo popularnost oz. prepoznavnost?

Spletni prenosi so že napredek glede na prejšnja leta, toda to je bila stvar klubov. Prva stvar so zagotovo televizijski prenosi, da je vsak teden vsaj ena tekma v živo po televiziji. Potem je lažje pridobiti sponzorje, saj se lahko naredi reklamo tudi njim. Vidijo sami, da se potem splača vlagati v ta lep šport. Mislim pa, da se v klubih dela kar dobro, da so mladi in se trenira. Je kvaliteta in je nek potencial, toda vemo, da se vse začne in konča pri denarju. Vem da je težko, ampak za napredek bi tekme morale priti na televizijo.

Pa greva malo na reprezentanco. Reprezentanca kljub »amaterstvu« beleži lepe rezultate. Kaj je recept za to?

Slovenci smo znani po tem, da se vsako tekmo srčno borimo, da pustimo srce na igrišču in smo delovni. Po domače povedano smo »fajterji«. Kar ne dobimo s profesionalizmom nadomestimo s to željo, delom in posvečanjem temu športu. Smo narod, ki ima veliko srce in s tem nadoknadimo profesionalizem. Vemo kakšne rezultate smo ustavarili in mislim, da se vsi tega zavedajo. Upamo, da bomo ostali na tem nivoju. Klubi delajo dobro, bi pa bilo potrebno verjetno pripeljati kakšnega sponzorja tako za reprezentanco kot za ligo, saj bi bilo potem lažje za vse. Se pa ni bati za prihodnost slovenskega futsala. Upamo na najboljše.

Naslednji cilj reprezentance je EP 2022. Reprezentanca ima po dolgih letih novega selektorja, je nekoliko spremenjena. Kako je z mladimi?

Napram prejšnjim letom se je priključilo, kar nekaj mladih igralcev. Predvsem tej igralci, ki so že bili zraven pa niso veliko igrali. Toda v prihodnosti si želim, da se prikaže še nekaj takih igralcev. Ne poznam ozadja dela v klubih, toda mislim, da se dela dobro. Moramo verjeti v to, da bodo prišli tisti, ki nas bodo nasledili. Velikokrat slišim »ja pa ni nobenega naslednika tega in tega igralca«, toda če bomo mislili tako, bo zelo težko. Moramo verjeti v mlade fante, moramo jim dati priložnost, v klubih je treba delati z njimi na dolgi rok. Eden ali dva se rodita s talentom, toda vse ostalo je samo delo. Jaz verjamem, da potencial je, ga je pa potrebno izpiliti. Zagotovo se bodo našli fantje, ki bodo nadomestili trenutni kader.

Pa se vrniva v klubske vode. V tujini si okusil profesionalizem, ti bo sedaj v Litiji kaj težje zaradi tega?

Mislim da ne. S temi leti v tujini sem pridobil dovolj izkušenj, da poznam svoje telo. Da vem, kdaj rabim trening in kdaj rabim počitek. Res, da sem se vrnil v Litijo, toda to ne pomeni, da ne bom ostal profesionalec. Še vedno bom treniral vsak dan, še vedno bom našel urco ali dve dopoldne za dodaten trening. Trenutno še ne vem ali bom imel zraven še službo ali ne, toda sigurno se bom trudil po svojih najboljših močeh. Sem motiviran in željan igranja ter dokazovanja v Litiji. Motivacija je na zelo visokem nivoju, kar pri meni ni bio nikoli vprašljivo. Tudi sam sem pri teh letih ponovno začutil adrenalin ob vrnitvi v domačo dvorano, domače mesto. Jaz bom delal in treniral, morda se bo našlo še kaj več. Še enkrat – nisem se prišel v Litijo samo poslovit in zaključit kariero, ampak sem se prišel ponovno dokazovati, ponovno delati in poizkušati osvajati trofeje. Odnos bo zagotovo profesionalen.

Morda kakšen nasvet za mlade igralce, ki prihajajo?

Litija ima potencial, tudi letošnje tretje mesto je lep uspeh, čeprav so si igralci in trenerski štab želeli naslov. Po vsaki napaki se nečesa naučiš. Imamo pa fante s potencialom, ki bodo in so prihodnost kluba. Ampak potrebno je delati in se učiti. Litija je imela vedno igralce tudi iz drugih klubov in tujine, ki so bili kvalitetni. Na mladih je, da se od njih učijo in če bodo imeli voljo ter željo, se bodo veliko naučili. Tudi jaz sem jim od prihoda naprej vedno na voljo, če bi se želeli o čem pogovoriti, če bi želeli kakšen nasvet. Jaz jih bom spodbujal, z njimi treniral in mislim, da bo to lepo sodelovanje. Jaz se tega že veselim, igralci so dovolj pametni, da vedo, da morajo poslušati in se bodo od celotne članske ekipe kaj naučili. Vemo pa, da talent ni vse in da je potrebno delo, delo in samo delo.

Najin pogovor se približuje h koncu pa pojdiva še malo na tribune. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi na tribune privabili več gledalcev?

Predvsem Litijski levi so neka popestritev na športnih dogajanjih po Litiji. Jaz bi se jim na tem mestu zahvalil in pozval, da se zberejo v še večjem številu. Vemo, da nam bo z njihovo pomočjo lažje ustvarjat uspehe, dosegat cilje in rezultate. Upam in želim si, da bodo tribune v prihodnje spet polne. Predvsem si želim, da pridejo tisti, ki so v srcu z nami. Gledalci vedno bodo. Včasih pa je boljše, da jih je morda manj in da navijajo s tabo, kot pa da jih je več in so proti tebi. Predvsem rezultati pa bodo tisti, ki bodo ljudi privabili nazaj. Vedno, ko je bila odločilna tekma so prišli in z njihovo pomočjo nam je bilo lažje.

Za konec še besede Igorja Osredkarja za navijače...

Jaz jim obljubljam požrtvovalnost in borbo. Vsi igralci, ki bomo oblekli dres Litije se bomo metali na glavo, puščali bomo srce na igrišču in se jim tako probali zahvaliti za njihov obisk. Ne bomo se le sprehajali po igrišču, dali bomo vse od sebe in poizkušali vrniti pozitivne rezultate v Litijo. Naj pridejo v čim večjem številu in imeli bodo kaj videti!

Igi, hvala za tale pogovor in srečno v novi sezoni!